Z lovom sem se prvič srečal prek dedka, ki je bil dolgoletni član lovske družine. Spomnim se, kako sem kot otrok rad poslušal njegove zgodbe o zgodnjih jutrih v gozdu, tihih korakih med drevesi in trenutkih, ko se je treba popolnoma zliti z naravo. Takrat še nisem povsem razumel, kaj pomeni lov, a sem čutil, da gre za nekaj več kot le sledenje divjadi.

Kasneje sem se začel zanimati za naravo, opazovanje živali in gibanje na prostem. Ko sem bil dovolj star, sem opravil lovski izpit. Priprave so bile temeljite, poleg zakonodaje in varnosti smo se učili tudi o vedenju živali, ekologiji in pomenu upravljanja z naravnimi viri. Takrat sem spoznal, da lov ni samo streljanje, kot si to pogosto napačno predstavljajo, ampak odgovorno ravnanje z okoljem.

Najbolj cenim tiste zgodnje jutranje ure, ko še vse spi, jaz pa že tiho hodim po gozdni poti. Tisti trenutki, ko srce bije hitreje zaradi šuma v grmovju, ali ko se veter obrne in ti prinese vonj jelenjadi, takrat se počutiš zares povezanega z naravo. In čeprav včasih prideš domov brez plena, se ti zdi dan popoln.

Lov me je naučil potrpežljivosti, spoštovanja do živali in tudi odgovornosti. Ne gre za dokazovanje moči, ampak za razumevanje naravnega kroga in vlogo človeka v njem. Z leti sem postal bolj pozoren na znake v naravi, prepoznam sledi, gibanje in tudi morebitne znake bolezni v populaciji.

Danes je zame lov predvsem način življenja, priložnost za stik z naravo, za spoštovanje tradicije in za ohranjanje ravnovesja v gozdu. Ne gre zgolj za končni rezultat, ampak za celotno izkušnjo, ki jo vsak izhod v naravo znova prinese.

Poleg vsega mi je lov prinesel tudi občutek skupnosti. Sodelovanje z drugimi lovci, skupna opazovanja, izmenjava znanja in izkušenj – vse to ustvarja vezi, ki segajo dlje od gozda. Načela, kot so spoštovanje, potrpežljivost in zmernost, sem iz lova prenesel tudi v vsakdanje življenje.

Lov me je oblikoval, ne le kot lovca, ampak tudi kot človeka.…