Bilo je poletje, tista nedelja, ko je sonce že navsezgodaj močno pripekalo, družina je vedela, da bo to popoln dan za družinski piknik. Zbrali smo se na dedkovem velikem vrtu, kjer nam je stara lipa dajala senco, na žaru so se cvrle klobase, otroci so tekali naokrog, dedek pa je z velikim nasmehom sedel na klopci, njegova vrtna uta mu je služila kot naslon.
Zelo ponosen je bil na svojo hiško iz lesa. Ta vrtna uta je bila prav posebna. Dedek jo je že pred leti zgradil iz ostankov starega skednja. Imela je špičasto streho, močna lesena vrata, majhna okenca. V notranjosti pa je bilo polno orodja, žebljev, vrvic in nekaj zložljivih stolov in konzerv hrane za vsak slučaj. Otroci so jo imeli za skrivališče, čarobno trdnjavo, včasih pa tudi za piratsko ladjo. Tistega popoldneva se je nebo nenadoma stemnilo, v daljavi je začelo grmeti, veter je puhnil z nepričakovano močjo. Vsi smo obstali. Poletna nevihta bo, je dejal dedek s spoštljivim glasom in nekakšnim spoštovanjem do narave.
Hitro, hitro, gremo v uto, je dodal in že hitel odklepati velika lesena vrata. Brez ugovarjanja smo vsi, odrasli in otroci, zbežali vanjo. Veter je lomil veje, dež ja bobnal po strehi, grmenje pa je pretresalo tla. V notranjosti je bilo tesno, vendar toplo in varno, vrtna uta nam je nudila zavetje. Dedek je prižgal staro baterijsko svetilko, mama pa je iz torbe potegnila piškote. Otroci so od strahu stiskali svoje plišaste igrače. Vsi skupaj smo sedeli, poslušali naravo, ki je zunaj razbijala. Minila je cela ura preden je poletna nevihta minila. Ko smo stopili ven, je bil vrt razmočen. Cela družina pa je bila vendarle nasmejana.
Dedkova vrtna uta nas ni le obvarovala pred poletno nevihto, še bolj nas je povezala in združila v enem samem trenutku topline in ljubezni. Od takrat naprej vrtna uta ni bila več samo hiška iz lesa za orodje ali otroško igrišče, postala je simbol varnosti, domačnosti in dedkove tihe modrosti.