Sončen dan in slap Boka

Moram priznati, da sem imela dosti tega, da smo vse vikende doma. Hotela sem, da za vikende nekaj doživimo, ne pa doma lenarimo. Tako sem se tokrat odločila, da gremo na izlet in pogledat slap Boka. Seveda sem najprej pogledala na splet, kam bi lahko šli. Ker živimo v takšnih krajih, ki so oddaljeni od gorenjske, je seveda težava razdalja. Vedno, ko se odločimo, da bi šli na izlet, se nam zdi predolga vožnja. 

Sončen dan in slap Boka

Tokrat pa sem jaz temu naredila konec. Možu sem enostavno razložila, da moramo vožnjo vzeti v zakup, drugače nikoli ne bomo šli na daljše izlete. Tudi mož se je z mano strinjal in tako smo tokrat šli na slap Boka. Kako sem bila vesela, ker sem videla, da se otroci prav veselijo izleta. Enostavno tudi otroci potrebujejo to, da gremo v drug kraj in da vidijo kaj novega. Tisti vikend sprehodi, vedno po istih poteh, jim niso zanimivi. Slap Boka je res lep in je vreden ogleda. 

Tudi mi smo tokrat še kako uživali, ko smo hodili po gozdnih poteh. Bila sem presenečena, koliko je bilo ljudi. Tako sem videla, da je slap Boka zelo obiskan. Ko pa smo ga zagledali, sem tudi točno vedela zakaj. Resnično je lep in vreden ogleda. 

Po izletu smo prišli domov in naredila sem bogato večerjo. Pri večerji smo se pogovarjali o izletu in kako lep je slap Boka. Bila sem vesela, ker pri večerji nismo bili tiho in nismo razmišljali samo o telefonu, ampak smo se pogovarjali o tem dnevu. Lahko rečem, da je slap Boka pri nas bil prelom, da smo začeli vsak vikend hoditi na izlet. Sedaj čez teden prav uživam, ko delam plane za vikend, kam bomo šli in kaj bomo videli. Odkar za vikend hodimo na daljše izlete, smo bolj povezani in več se pogovarjamo. …

Pohod na stolp za vikend je bila čudovita ideja

Sedaj je bila zima in smo za vikende večina časa počivali doma in lenarili. Sedaj pa so se začeli lepi, sončni dnevi in tako se je moja žena odločila, da gremo vsak vikend nekam na pohod. Dobila je idejo, da gremo na čim več stolpov. Prvi stolp, ki smo obiskali, je bil stol zdravja. Pot ni bila dolga, tako da je bilo čisto primerno za nas, ko še nismo imeli kondicije.

Ta vikend pa nas je čakal stol ljubezni. Odločila sva se, da so otroci dovolj stari, da lahko dve uri hodijo. Tako sva našla najdaljšo pot. Doma smo še pojedli kosilo in potem smo se počasi odpravili. Do izhodiščne točke smo se vozili pol ure. Sicer je bila cesta ozka in ovinkasta in moram priznati, da mi je bilo že kar malo slabo, komaj sem čakal, da pridemo do parkirišča in začnemo s pohodom.

Dan je bil res lep in tako smo se odločili, da gremo en počasni tempo in zraven opazujemo naravno. Prav nikamor se nam ni mudilo. Videli smo ogromno, otrokom so bile zanimive živali, konji, krave, kokoši, race in še bi lahko naštevali. Tako naš pohod ni trajal samo dve uri, ampak bistveno več, ker smo šli počasi in se zraven še ustavljali. Z ženo sva prav uživala, ko sva videla, kako se imajo otroci lepo. Ugotovila sva tudi, da je le lepo, če izbereva bolj položne poti in ne tako naporne, ker otroci ne jamrajo, da so utrujeni. Še posebej pa je fajn, da med potjo srečajo živali, ker se z njimi zamotijo in enostavno ne razmišljajo, da so utrujeni. Saj veste, hitro vam to rečejo, pa čeprav imajo energije še čisto dovolj.…