Ko sem bil 7 razred, sem začel hoditi na vaje kitare. Nisem hotel v glasbeno šolo, zato mi je moja mami našla fanta, ki je igral v glasbeni skupini in me je bil pripravljen učiti. Na začetku priznam, da me je bilo strah. Kajti nisem vedel, kateri fant me bo učil in kakšen je. Ko je bila za mano prva ura učenja kitare, pa sem bil navdušen. Fant ki me je učil, je res obvladal kitaro, zraven pa je še lepo pel. Tako mi je vedno na vajah pel, jaz pa sem zraven igral. 

Ker je on igral električno kitaro in mi tudi pokazal kako igra, sem se nad njo zelo navdušil. Doma nisem upal povedati, kajti starši so mi komaj kupili klasično kitaro. Vedel sem, da mi mogoče električne kitare ne morejo kupiti tako hitro. Zato sem bil raje tiho. No, tiho pa ni bil moj inštruktor. Tako je on predlagal, da naj mi kupijo električno kitaro, ker imam veliko željo po njej. Moji starši so mi rekli, da mi jo lahko kupijo, če resnično želim igrati nanjo. Kako so me osrečili, zahvalim pa se lahko mojemu inštruktorju, ker jim je povedal, kako si želim igrati to kirato. 

Tako sem že v istem letu začel igrati na električno kitaro. Ko sem jo prvič prijel v roke, sem vedel, da bom veliko igral. In tako se je tudi zgodilo. Na električno kitaro sem igral vsak dan. Komaj sem čakal, da pridem iz šole in začnem igrati. Všeč mi je zvok električne kitare. Moram reči, da sem še sam navdušen, kako veliko sem se naučil v enem letu. Prav vesel sem, da me starši tako podpirajo. 

…