Iskreno povedano sem bil včasih tak, da se nisem moral nikakor osredotočiti na kakšno delo, če nisem bil v popolni tišini. Nekako me je že najmanjši, oziroma najtišji zvok zmotil in se nisem moral tako osredotočiti. Zaradi tega sem imel pogosto tudi težave, ko sem moral kaj delati. Popolno tišino namreč precej težko dosežeš. Ko sem namreč študiral, se je bilo na faksu precej težko fokusirati na učno snov, kajti vedno se je kdo nekje pogovarjal. Doma pa prav tako ni bilo tiste prave tišine, ki bi si jo želel.
Zato sem začel v tistem času iskati kakšno rešitev, oziroma način, kako bi lahko še vedno produktivno nekaj delal, bodisi je to v zvezi s faksom, oziroma študijem, bodisi z delom. Tedaj pa sem en dan čisto naključno prebral, da lahko predvajalniki glasbe med opravili še kako pomaga k fokusu. Iskreno povedano, se mi to ni zdelo kot nekaj, kar bi lahko delovalo, oziroma mi pomagalo. Bil sem prepričan, da me bo glasba le še dodatno zamotila in bo tako moj fokus le še bolj padel. A kljub tem mojim dvomom sem se odločil, da vseeno preizkusim s predvajalniki glasbe med učenjem, saj nisem imel ničesar za izgubiti.
No tedaj pa sem res lahko videl, da delajo predvajalniki glasbe prave čudeže. Sicer je bila glasba sprva precej moteča, saj sem se lahko osredotočil samo na to, vendar sem hitro ugotovil, da sem se samo odločil za napačno zvrst glasbe. Ne smeš si namreč predvajati neke žive glasbe, ki bi jo poslušal na kakšnih zabavah. Moral sem najti nekaj bolj umirjenega, tako da me je glasba sprostila, ne pa da bi mi vzela vso pozornost. Tako je bil to nekako bolj tisti beli, oziroma siv zvok v ozadju, ki mi je vzel pozornost od vseh ostalih motečih dejavnikov in raznih zvokov, ki so me prej tako motili.