V jutranji naglici, se kot po navadi zadnji moment odpravim proti službi. Pred mano avtošola in že premišljujem. Po vseh pisanih pravilih in omejitvah, smerni kazalci nakazani bistveno prej, kot jih po nekaj letih prakse uporabljam sam. Umirim se, nogo s plina, varnostna razdalja po pravilih in ji sledim.
Oživijo spomini, sanje vsakega mulca z ulice, da prvič sede za volan tako uradnega vozila za napisom, avtošola. Tako smo s sošolci zadnje brezskrbne počitnice, v poznih urah, iz očetove garaže zapeljali njegovega trabanta, na potisk, da preizkusimo to mogočno silo od vozila. Bila je glasen ob zagonu, da je zbudil vse sosede ob igrišču, do koder smo ga tiščali, da ne bi zbudili očeta, ki nje smrčal po napornem popoldanskem šihtu. Pri prvem poskusu speljevanja, nas je ob spuščanju sklopke, vseh pet, nabasanih v avtu, prilepilo na vetrobransko šipo, občutka, kaj je to speljevanje nobenemu ni bilo jasno, vedeli pa smo, da bo potrebna avtošola, da se naučimo te mogočne vrline, kot je vožnja.
Prva ura vožnje, učitelj vožnje, resen možak z brado, s strogim pogledom, razlaga o pravilih varne vožnje, kar sem do tega dne prebral le iz izpitnih listov, o cestnem prometu. Izkušenj nisem imel, saj ko je oče ugotovil, kaj smo kot mulci zakrivili njegovemu trabantu, nisem več smel sam niti sesti v njega. Poznavanje prometnih znakov mi je bil že izziv, kaj šele upoštevanje vseh pravil. Nekje po desetih urah vožnje, sem bil že pravi maček avtošola pa moj adrenalin tiste tri mesece opravljanja izpita za avto.
Gledam kandidata za izpit pred mano v vozilu, ves čas opazuje v ogledalih, kaj se dogaja za njim in mu nekako probam s prstom nakazati, da mu gre odlično.
Vsaka šola v življenju je pomembna, avtošola ti da dodatno kilometrino, ki jo s pridom uporabljamo vsak dan. Včasih res malo prirejeno, ker leta naredijo svoj, ampak v vsakem primeru vozim varno in še vedno imam pred očmi strogega učitelja vožnje, ki mi je ves čas govoril: »Fant, ko si na cesti, se zavedaj, da držiš v roki svoje življenje«.