S prvo laneno obleko, ki sem jo zašila, sem šla danes prvič v Ljubljano na pijačo. Dejansko me je ena gospa vprašala, kje sem kupila obleko. Ko sem ji povedala, da sem jo naredila sama, je bila čisto navdušena in me je takoj prosila za kontakt. Predala sem ji svoje podatke in ji povedala tudi, da sem vseeno še bolj amaterka na tem področju. Nazaj mi je odvrnila, da to, kar vidi, je daleč od tega, da bi bila amaterka.
Prav dobro sem se počutila, ko mi je to povedala. Vseeno je pa strah ob tem, da morda ne bo vse skupaj izpadlo tako dobro obstajal, ker je res zelo veliko časa preteklo, odkar sem šivala za druge. Vsekakor, če bi se pokazal potencial, da se s tem ukvarjam, ne bi tega več delala sama. Zagotovo bi najela šiviljo, katera bi to delo opravljal bolje kakor jaz. Jaz imam rada ideje in potem še raje vidim, da te ideje realizira nekdo drug. Pa tudi, če sem popolnoma realna, se mi niti ne bi izšlo časovno, da bi delala vse sama. Nekdo bi moral vseeno skrbeti za posel in marketing. Če bi se poleg tega, da svetujem strankam, ukvarjala še s šivanjem, zagotovo ne bi naredila veliko stvari.
Bom videla sčasoma, kaj bo, če bo. Tole je bila lahko začetniška sreča, ki lahko, da se bo razvila, lahko pa, da ne. Verjetno odvisno od tega kaj si zares želim. Oblikovati oblačila ali pa širiti svoj obstoječi posel. Iskreno ta trenutek ne vem čisto zagotovo, kaj si najbolj želim. Mi je pa vsekakor všeč dinamika, ki bi jo oboj omogočalo.